Legenda o Konjiškem zmaju

Naše babice in dedki še danes radi pripovedujejo o tem, da je Konjiška gora znotraj votla. V njej je nekoč valovilo mogočno gorsko jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru. Ljudje, ki so živeli ob vznožju gore so se zaradi nemirnega zmaja začeli bati, da bi se gora razpočila, ter da bi voda zalila njihove domove in rodovitna polja.

Freska svetega Jurija

V skrbeh so se zatekli k bogatemu graščaku, ki je živel nad njimi, po nasvet. Graščak jim je svetoval, da bi se s strašnim zmajem skušali nekako pogoditi. Ljudje so se razveselili pametnega nasveta in že naslednji dan so se odpravili na goro. Ko so zagledali strašno pošast, so kar onemeli od strahu. Nazadnje se je eden izmed njih le opogumil in zmaju razložil njihove prošnje. Tedaj je iz zmajevih ust zadonela strašna zahteva: " Miroval bom, če mi vsako leto na Jurijevo pripeljete šest konjiških devic! " Ob misli na zmajevo zahtevo jih je spreletel srh. Po kratkem posvetu so zahtevo vendarle sprejeli, če so hoteli rešiti svoje domove in vso dolino. V dolino so se vračali z mešanimi občutki, saj niso bili prepričani, če so ravnali prav. Bili so veseli, da so rešili sebe in dravinjsko dolino, žalostni pa so bili zaradi šest mladenk, ki jih bodo vsako leto na Jurijevo morali darovati pošastnemu zmaju. Tržani so tako vsako iz leta v leto morali žrtvovati svoje mlade hčere, da so si ohranili življenja in svojo ljubljeno dolino pred povodnjijo. Leto za letom je hudobni zmaj na Jurijevo s svojo sapo v goro potegnil mladenke in jih požrl. Ko je prišla na vrsti graščakova edinka, ga je začelo skrbeti in srce se mu je razmehčalo nad dosedanjimi žrtvami. Graščak je razmišljal in razmišljal, kako bi rešil hčerko rešil pred zmajem, toda ni našel rešitve. Na Jurijevo so žalostni prebivalci dravinjske doline v dolgi procesiji zmaju zopet pripeljali šest nedolžnih deklet, med katerimi je tokrat bila graščakova hči. V gori je zopet strahovito zagrmelo in zabučalo, kajti zmaj je znova hotel požreti šest dravinjskih lepotic. V tistem trenutku pa je na belem konju prijezdil sv. Jurij, ki je zmaju presekal vrat in tako rešil konjiška dekleta, ter prebivalce dravinjske doline pred strašnim zmajem.

Graščak pa je bil tako vesel, da je sv.Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo hčer, pod goro dal postaviti

cerkev sv. Jurija. Prebivalci dravinjske doline pa so se še dolga spominjali teh dogodkov in v spomin na to so tudi izbrali svoj grb belega konja na zelenem polju in modrim nebom nad njim. Svoj trg so poimenovali Konjice, goro, kjer je nekdaj prebival strašni zmaj so poimenovali Konjiška gora, Jezerski izvir, ki spominja na nedolžne mladenke pa so poimenovali potok Gospodična.