Skala (750m)

Med Kamno goro in Sojekom stoji na strmini okoli 10 m visoka skala. Na njej so sledi stavbe, ki naj bi branila prehod čez Konjiško goro k Žičkemu samostanu.

Avgust Stegenšek, je v svoji knjigi Konjiška dekanija iz leta 1909 opisal skalo in stavbo. Razvalina naj bi služila kot klet, v kateri so menihi v času Turških vdorov na to ozemlje, shranjevali svoje dragocenosti in denar.

Skala je danes najbolj znana razgledna točka na konjiški gori. Poleg pohodništva, nudi možnost športnega plezanja ter adrenalinske vožnje s kolesom.

Možen dostop:
Iz Slovenskih Konjic (332m) – 1 ura hoje

Pot iz Slovenski Konjic se začne pri pokopališču, nadaljuje se do starega gradu. Pri Starem gradu se spustimo navzdol po makadamski cesti, ki pelje proti Konjicam. Po 100 metrih zavijemo s ceste levo navzgor. Pot nadaljujemo naravnost navzgor v predel Gospodična in nato levo po zložni stezi do razgledne Skale.

Med Kamno goro in Sojekom, na poti iz Konjic čez Konjiško goro, stoji na strmini okoli 10 metrov visoka skala. Na njej so sledovi stavbe, ki je verjetno branila prehod čez goro k žičkemu samostanu. Avgust Stegenšek je v svoji knjigi Konjiška dekanija iz leta 1909 opisal skalo in stavbo ter pripoved o skrivnostnem dogajanju na Kamni gori. Stegenšek je še takrat našel 1,20 m debel zid gradu, ki je del visoke navpične skale. Na drugi strani skale pa je bil zložen dohod, ki je v tlorisu tvoril kot in je ležal na vrhu več kot 10m hriba. Med zidovjem je bila izkopana globoka jama, druga duplja pa je ob vznožju skale vodila v notranjščino.
Ljudje so pripovedovali, da je razvalina bila klet, kjer so žički menihi za časa Turkov shranjevali dragocenosti in denar. V Sojeku je bil berač, ki je teden dni beračil, drugi teden pa kopal ob zidu za denarjem. Predrl je steno in trdil, da je slišal bobnenje, kakor če bi po sodu tolkel, a preden je prišel do zaklada je umrl.
Poleg skale je bila votlina, v katero se je šlo najprej po lestvi navzdol, potem pa se je obrnila proti jugu in je bila okoli 54 sežnjev dolga. V drugo votlino, ob vznožju skale, je okoli leta 1894 šel kmet Guzej, ki je v bližini stanoval. Kasneje je pripovedoval: »Ob neki priliki, ko sem se ob polnoči vračal s kolin, sem se nameril v votlino. Po nekaj korakih hoje je začelo metati ven žareče iskre, potem pa se je slišal glas, podoben skovirju, nazadnje je nekaj zagnalo žarečo verigo ravno nad mojo glavo. Glas je prihajal vedno bližje. Takrat sem pobral šila in kopita ter hitro tekel domov«. (Zdovc, 1994)